»Zbrali smo pogum«                                                                                    

Spominjamo se 30. obletnice plebiscita za samostojno in neodvisno Slovenijo              

Projekt obeleževanja 30. obletnice slovenske samostojnosti je poimenovan »Zbrali smo pogum« in je vzet iz enega od citatov iz časov osamosvajanja, ki se glasi »Zbrali smo pogum, stopli smo skupaj«. Citat ponazarja vzdušje v času plebiscita in dogodkom, ki so sledili in pripeljali do samostojne in neodvisne slovenske države. Brez enotnosti, zaupanja, samozavesti, ponosa, želje po boljšem življenju in blaginji in predvsem poguma osamosvojitev ne bi uspela.

Zato je glavna vsebinska nit projekta pogum.

Zgodovinske okoliščine plebiscita

Dne 6. decembra 1990 je Skupščina Republike Slovenije z veliko večino sprejela Zakon o

plebiscitu o samostojni in neodvisni Sloveniji. Odločitev o plebiscitu je sledila več let trajajoči

krizi v Jugoslaviji v 80. letih 20. stoletja, ki se je odražala v vse večjih mednacionalnih

nasprotjih, gospodarski, dolžniški in finančni krizi s hiperinflacijo, politični krizi z različnimi

pogledi na ureditev in delovanje države, s poskusi uvajanja skupnih vzgojno-izobraževalnih

jeder na področju šolstva in na drugih področjih. Padal je življenjski standard, obstajale so

velike ekonomske, kulturne, politične in druge razlike med severozahodnim in jugovzhodnim

delom države, reformni poskusi pa niso uspeli.

Odziv Slovencev na krizo v Jugoslaviji je bil v t. i. slovenski pomladi, v kateri so se preko

različnih gibanj civilne družbe, kulturnih gibanj in kulturne opozicije ter politične opozicije

artikulirala prizadevanja po samostojni in neodvisni državi, v kateri bo vladala parlamentarna

demokracija s političnim pluralizmom, človekove pravice in svoboščine z enakopravnostjo in

svobodo ter blaginjo za vse.

Za ta čas je značilen skupni nastop koalicijske vlade Demosa (leta 1990 je zmagala na prvih

svobodnih, demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni), ki jo je vodil Lojze Peterle ter

politične opozicije. V tem obdobju se je odvijalo tudi močno udejstvovanje in propagandne

akcije v podporo plebiscitu. Znana je akcija Slovenija, moja dežela.

Plebiscit je bil izveden v nedeljo, 23. decembra 1990. Udeležilo se ga je 93,2 % volilnih

upravičencev. Na vprašanje na glasovalnem lističu »Ali naj Republika Slovenija postane

samostojna in neodvisna država?«, je pritrdilno odgovorilo 88,5 % vseh volilnih upravičencev (to je 1,289.269 volivcev), ki so se udeležili plebiscita. Rezultate plebiscita je tedanja Skupščina Republike Slovenije slovesno razglasila na seji dne 26. decembra 1990 (ta dan je bil razglašen za državni praznik kot dan samostojnosti in enotnosti). Slovesnosti in navdušenje so se začele že na dan plebiscita ter nadaljevale v naslednjih dneh. Igrale so godbe, povsod so bili prisotni slovenski simboli, ljudje v narodnih nošah. V Ljubljani je potekalo slavje pred ljubljanskim magistratom in na Prešernovem trgu, slovenski politiki in gostje pa so dajali v Cankarjevem domu vznesene izjave.

 

Plebiscit kot dejanje vseljudske odločitve je poenotil slovenski narod in politične stranke na

temelju trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Pri sklicevanju na

pravico narodov do samoodločbe so se slovenski politiki oprli na Mednarodni pakt o

državljanskih in političnih pravicah, ki ga je leta 1966 sprejela Generalna skupščina OZN,

temelji pa na Ustanovni listini OZN in Splošni deklaraciji človekovih pravic.

 

Plebiscit predstavlja enega ključnih zgodovinskih dogodkov, ki so vodili v razglasitev samostojne slovenske države 26. junija 1991. Razglasitvi samostojnosti je sledil napad JLA z desetdnevno vojno, v kateri je zmagala Slovenija. Kmalu je sledilo mednarodno priznanje samostojne in neodvisne slovenske države ter sprejetje v pomembne mednarodne integracije z Evropsko unijo na čelu.

Aktiv predmeta zgodovine

 

SREČNO  SLOVENIJA,  MOJA DOMOVINA!

Nekaj misli o domovini so strnile tudi dijakinje SEPŠ Koper:

 

» Vsako leto smo na ta dan primerno proslavljali in vsakič so nas znova spominjali, kako srečni in ponosni smo lahko, da imamo svojo domovino. Ampak kaj to pravzaprav pomeni – domovina?

Po definiciji je domovina dežela, v kateri se je nekdo rodil oz. prebiva. A v resnici gre za nekaj veliko večjega od tega. Domovina ni le geografsko območje znotraj nekih meja. Domovina so ljudje, med katerimi odraščamo, je kultura, s katero smo obdani – od slovenske literature, filmov in glasbe, do umetnosti in arhitekture. Domovina se pokaže, ko se cela država zbere v arenah, na stadionih, tribunah ali pred televizorji in spremlja nastope naših najboljših športnikov. Domovina je, ko skupaj prepevamo slovenske ljudske pesmi. Našo domovino nam prav tako predstavljajo slovenske reke, morje, kraške jame, alpski vrhovi in panonska nižavja – številni biseri narave, ki jih vsi poznamo in so skupni le nam, Slovencem. K domovini spada tudi blejska kremšnita, kranjska čebela, ptujski kurent, ljubljansko Tromostovje, človeška ribica in planiška skakalnica. Je vse, kar nas povezuje v celoto, kar nas naredi enotne – in samostojne.

Kot narod smo v zgodovini šli skozi številne vzpone in padce, bili smo podrejeni in zatirani, a smo se vseeno do konca borili za to našo majhno državico. Zato kljub temu, da smo si lahko mi, Slovenci, med seboj še tako različni, bomo vedno imeli vsaj eno stvar, ki nam je vsem skupna – našo domovino.« (Katarina Jelačin, 4. a EG)

 

»Domovina so prvi žarki sonca v krmežljavih očeh

in kapljice dežja na rdečih licih.

Je sosedov nasmeh in pozdrav iz srca.

Je objem in pogovora lahkotna beseda.

Je prvi vzdih ljubezni in solza bolečine.

Je to, kar je v tebi.«  (Lejla Kanurić, 4. a EG)

 

»Domovina je država v kateri je nekdo rojen ali v njej trenutno prebiva. Prava domovina je zame tista država, ki svoje državljane podpira ne glede na narodnost, versko izpoved  in pod nobenim pogojem glede na politično usmeritev. Vsaka domovina bi morala svojim socialno ogroženim ljudem pomagati na različne načine. Le-ta naj bi zagotavljala varnost in ne kršenje človekovih pravic.« (Tajda Požl, 3. b EG)

 

»Domovina – dežela, v kateri se je nekdo rodil, v kateri prebiva. Ali se strinjaš s tem? Jaz se ne, ti pa tudi povem zakaj. Domovina zame pomenijo tudi spomini, ki sem jih posejala s prvimi koraki, pojasnila s prvimi besedami, zalila s prvimi solzami in polepšala s prvimi ljubeznimi. Zamisli si to kot  rožo, ki je vsak dan vse bolj pomembna zate. Ne dovoli da bo ta roža samo ena izmed ostalih, ker ni. Je drugačna. Drugačna je zato, ker je tvoja.«  (Neila Kanurić, 1. a EG)