»Imamo le en planet. Poraba vseh mogočih virov pa iz dneva v dan narašča – Kje bomo prišli do meje in nam bo zmanjkalo potrebnih surovin?  Za močne polnilne litijeve baterije, ki bi omogočale primerno hitrost in doseg električnih vozil, je potreben kobalt, element, ki pa je v naravi žal precej redek. In bolj ko se je govorilo o električni revoluciji v prometu, bolj so cene kobalta na borzah rasle. » tako v članku v reviji Svet kapitala razmišlja avtor Klemen Košir. Svoje razmišljanje na to temo, pa je zapisala tudi Tajda Požrl.

NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?

Ekonomski problem je v relativni redkosti dobrin, ki je posledica omejenosti z inputi, s pomočjo katerih lahko proizvedemo omejeno količino outputov (proizvodov in storitev). Absolutno je dobrin lahko veliko, a vseeno ne dovolj, da bi zadovoljili vse potrebe po njih. Dobrinam, ki ne zadovoljijo vsega povpraševanja, pravimo relativno redke dobrine. Bolj kot je neka surovina redka, dražja je in relativno cenejše postajajo alternative. In obratno, če se pojavijo alternative, ki jih je mogoče zagotoviti dovolj za zadovoljitev visokega deleža potreb, se cena take surovine zniža. Če alternativ ni, ostaja cena take dobrine visoka.

Poseben primer take dobrine je kovina kobalt, ki se predvsem uporablja za proizvodnjo različnih baterij. Njegova cena na borzah je zrasla zelo hitro zaradi nenadnega povečanja povpraševanja. Zaradi visoke tekoče potrošnje in pričakovanj o bodoči rasti prodaje električnih vozil, se je cena povišala za kar štirikrat v manj kot treh letih. Šok na trgu kobalta je povzročila ideja o močnih litijevih polnilnih baterijah za električne avtomobile, ki naj bi povzročile revolucijo v cestnem prometu, saj naj bi z njimi dosegali večjo razdaljo in višje hitrosti. Cena kobalta se je v zadnjih letih sicer ponovno spustila, vendar ne zaradi tega, ker bi že našli alternativne rešitve ali bi se našle nove zaloge surovine, temveč zato, ker so bila pričakovanja glede rasti prodaje električnih vozil previsoka. Kot kaže, elektrika še ni ustrezna alternativa nafti, tudi če ostaja cena nafte na nizkem nivoju.

Poleg tega, da se še vedno pričakuje ekstremno povečanje porabe kobalta, in dejstva, da obstajajo redke zaloge kobaltove surovine, moramo pri razumevanju bodočega razvoja trga upoštevati tudi razmere, v katerih se proizvaja. Te razmere pa so značilne za večino manj razvitih držav, zlasti za tiste, ki so bogate z naravnimi viri, kot so nafta, zemeljski plin in rudnine. V razvitem svetu se podjetja in njihovi vodilni borijo le za dobiček, manj pa jim je mar za ljudi, ki dobiček ustvarjajo. Še posebej jim ni mar za delavce v tretjih državah, daleč od okolja, v katerem živijo s svojimi družinami v izobilju.

Kobalta se največ pridobiva v Afriki, navadno v zelo težkih delovnih razmerah, žal pogosto z izkoriščanjem delovne sile. Še huje pa je to, da so med delavci tudi otroci, ki so jim pogosto kršene osnovne pravice. Po mojem mnenju bi morale razvitejše države pomagati manj razvitim državam, da bi zagotovile temeljne svoboščine, zmanjšanje revščine ter preprečile izkoriščanje delovne sile in predvsem kršenje otrokovih pravic. Mnogi od njih živijo globoko pod pragom revščine in so večinoma celo podhranjeni. To seveda ni dobro niti za njihovo kvaliteto življenja, prav tako pa lačen delavec ne more kvalitetno delati.

Kaj moramo narediti? Da bi zmanjšali odvisnost od surovin in izkoriščanje prebivalstva v revnih državah, bi po mojem morali iskati čim več alternativnih rešitev, da ne bomo odvisni samo od ene surovine, kot sta nafta ali kobalt. Zame bi bilo najpomembneje, da bi ljudje pričeli uporabljati obnovljive vire energije, kot so sonce, voda ali pa veter. Sama bi v ospredje postavila električno energijo, pridobljeno iz valovanja oceanov. Taka energija je tudi najčistejša in bi bila dostopna po vseh celinah, če bi državam bili na voljo ustrezno znanje in tehnologija. Poleg tega je po mojem potrebno tudi zmanjšati porabo surovin oziroma zmanjšati njihovo proizvodnjo, kar lahko dosežemo tako, da redke surovine pridobivamo iz odrabljenih predmetov. Na tak način bi stopilo v veljavo krožno gospodarstvo.

Krožno gospodarstvo se začne s fazo recikliranja odpadkov, zbranih v temu namenjenih zabojnikih. Nato v igro stopi faza načrtovanja in oblikovanje izdelkov, kasneje pa tudi faza proizvodnje in predelave v industrijskih obratih in distribucije ter faza porabe, ponovne uporabe in popravila. Krog sklene faza zbiranja. Jasno je, da na tak način postanemo manj odvisni od izkoriščanja naravnih nahajališč posameznih surovin, s tem pa se zmanjša tudi izkoriščevanje prebivalstva.

Postavlja pa se mi še eno vprašanje. Če bomo uspeli najti rešitve, s katerimi ne bomo potrebovali več surovin, ki jih lahko prodajajo revne države, kaj se bo zgodilo s tamkajšnjim prebivalstvom? Kje bodo dobili denar in sredstva za preživetje? Verjetno bomo vse te surovine še vedno potrebovali, ker se njihova potrošnja še vedno povečuje, zato se verjetno ni treba bati, da ne bi imeli trga zanje, kar je dobro za lokalno prebivalstvo. Pomembneje je, da se zagotovi pravično razdelitev prihodkov oziroma dobičkov in ustrezne delovne razmere.

Bogate države in podjetja bodo morali narediti več, da se bogastvo in znanje enakomerneje porazdeli po vseh celinah. Prav znanje je namenjeno otrokom in z njim si bodo lahko bolje uredili svoj bodoči dom in okolje. Vsi si želimo, da bi ljudje živeli tam, kjer so se rodili in ne da so se prisiljeni seliti v kraje z boljšim življenjskim standardom. Po mojem je planet Zemlja še vedno dovolj velik za vse, če bomo z njim pametno ravnali. Zato je prav izobraževanje in z njim znanje ena najpomembnejših dobrin, ki ne bi smela biti redka in bi jo morale razvite države zagotoviti vsem ljudem. Porabo surovin lahko zmanjšamo z naslednjimi rešitvami:

  1. Ena izmed rešitev lahko postane tako imenovana »zero waste« družba, člani katere bi vso embalažo večkrat uporabili, seveda, če je to realno možno zaradi zdravstvene varnosti.
  2. V prometu bi porabo nafte zmanjšali s souporabo avtomobilov ali z uporabo javnih transportnih sredstev. V primeru krajših poti pa bi se do cilja odpravili kar peš ali pa s kolesom. Torej bi morali uvesti trajnostni promet.
  3. Oblačila bi lahko kupovali v tako imenovanih trgovinah iz druge roke ali pa bi starejši člani družine oblačila, ki jih ne potrebujejo več predali mlajšim članom.
  4. Odrabljene gospodinjske aparate bi morali nemudoma odnesti v centre za predelavo odpadkov, kjer bi lahko redke surovine pridobili za ponovno uporabo.
  5. V energetiki bi lahko več uporabljali obnovljive vire energije.