Unesco je ob letošnjem Svetovnem dnevu otroka pripravil izhodišča za pogovor o podnebnih spremembah in o učenju otrok o okoljski problematiki.

Čas je, da se generacije združijo, da si znova zamislijo, kakšen svet želimo ustvariti.

Kako si otroci – dijaki predstavljajo boljši svet?

Pri urah ekonomije so dijakinje in dijaki 1. a EG, 2. a EG, 3. b EG in 4. a EG iskali odgovore na tri izzive.

 TRAJNOSTNA POTROŠNJA – kaj je to?

KROŽNA EKONOMIJA – »The story of stuff«

NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?– Svet kapitala

Zapisali so …

TRAJNOSTNA POTROŠNJA

MARTINA, 3. b EG

 

Ljudje so včasih živeli v sožitju z naravo. Lovili so hrano le zase in posekali les le zase. Danes pa smo ljudje potisnili naravo na rob preživetja. Proizvajamo več surovin, kot jih potrebujemo. Procent gozda na svetu je v zadnjih nekaj letih padel pod 50%, v 40 letih se je na Arktiki stopilo kar 40% ledu. S takim načinom življenja ne bomo dosegli ničesar. Zapomnimo si, da Zemlja lahko živi brez nas, mi ne moremo brez nje. In ni še prepozno, če ukrepamo zdaj!

Če bi bil vsak trajnostni potrošnik tak kot Maja, bi bila možnost življenja za nadaljnje generacije večja. Ljudje predvsem ne bi smeli kupovati oblačil, ki sledijo trendom, tako imenovano »fastfashion«. Po navadi kupijo oblačila in jih po koncu sezone odvržejo. Velik problem nastane tudi pri hrani, ker ljudje kupujemo več, kot potrebujemo, in hrano nato odvržemo.

Dejstvo je, da je tehnologija z leti napredovala oziroma še vedno napreduje in da skoraj vsak potrebuje najmanj en računalnik pri hiši, vendar je ponudba in proizvodnja računalnikov bistveno prevelika. Namesto, da se usmerjamo v vedno večjo proizvodnjo, v večji dobiček, bi se morali za trenutek ustaviti in odpraviti napake, ki smo jih storili v preteklosti.

Kaj pa sploh je trajnostna potrošnja? Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi pri tem ogrozili zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Kaj to pomeni? Če bi vsak kupoval res tisto, kar potrebuje, bi nadaljnjim generacijam omogočili enako kvalitetno in dobro življenje, kot ga imamo mi. Če bomo namreč okolje že toliko onesnažili, gozdove popolnoma posekali, vode onesnažili in živali privedli na rob njihovega preživetja, nadaljnje generacije ne bodo imele od česa živeti ali pa bodo našle način, ki bo tako zelo škodljiv za okolje, da bomo sami sebe zadušili v lastnem zraku.

Rešitev? Predvsem varčevati na vseh področjih. Kupovati lokalno hrano in ne podpirati množične proizvodnje. Ne kupujmo hrane in stvari, ki je zares ne potrebujemo. Reciklirati vse, kar se da. Oblačil, ki jih ne potrebujemo, lahko nekomu podarimo, odnesemo na Rdeči križ ipd.

Vse preredko se zavedamo, da se naš ogljični odtis ne poveča le takrat, ko potujemo, v zimski sezoni, ko ogrevamo, ali v poletni sezoni, ko s klimatskimi napravami hladimo stanovanje, temveč tudi takrat, ko gremo v trgovino in lačni kupimo preveč hrane, ki nato konča v smetnjaku, ali ko kupimo oblačilo, ki ga ne potrebujemo. Zemlja ne potrebuje nas, mi potrebujemo njo!

NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?

Sodobna družba se sooča s problemom relativne redkosti dobrin, ki v ekonomiji predstavlja temeljni ekonomski problem. Logično je, da omejene količine neke dobrine ne moremo uporabljati v neomejenih količinah oz. v nedogled. Dejstvo je, da kot družba postajamo zahtevnejši in posledično izrabljamo večje količine produkcijskih faktorjev, da zadovoljimo naše potrebe. Ekonomisti in družba na splošno pa si velikokrat postavijo vprašanja, na katera je zelo zahtevno odgovoriti: Kdaj bo zmanjkalo dobrin, če bo do tega sploh prišlo, in kaj bomo takrat storili? Ta vprašanja si bom postavila tudi sama.

Raziskava WWF-ja je pokazala, da bomo večino dobrin na Zemlji izrabili do leta 2050. To leto se velikokrat omenja pri klimatskih problemih, ki pa so povezani tudi z našo uporabo dobrin. Nekatere raziskave so razkrile tudi to, da smo v zadnjih treh desetletjih porabili 1/3 vseh surovin. Takšna predvidevanja pa so zaradi konstantnega spreminjanja družbe zahtevna in skoraj nemogoča. V resnici lahko veliko surovin recikliramo oziroma ponovno uporabimo. Z razvojem družbe pa bomo nekatere dobrine lahko zamenjali z drugimi, kot na primer nafto s kobaltom oz. avtomobile, ki jih poganja bencin ali dizel z avtomobili, ki jih poganja kobalt. Napovedi, kdaj bo nafte zmanjkalo oz. kdaj bomo dosegli vrhunec izčrpavanja in nato črpali vse manj, so trenutno težke, na kar kaže razpon vse od prihodnjega leta do leta 2040. Dejstvo, ki je morda še bolj zaskrbljujoče, je, da je kobalt kot nadomestna dobrina prav tako redek. Bolj kot je dobrina redka, višja je njena cena in cenejše so alternative. Tudi kobaltu je cena narasla zelo hitro, vendar tudi padla v bližino osnovne cene. Pitna čista voda za razliko od nafte nima substituta, zato je veliko bolj rizična. Z napredkom pa dobivamo nove načine prečiščevanja vode. Vode je dovolj, problem je predvsem neenakomerna porazdelitev le-te.

Dobrin je na svetu veliko, relativno (glede na naše potrebe) pa je dobrin premalo, zato je pomembno, da jih izkoriščamo gospodarno, ekonomično in na način, ki ne škoduje naravi. S tem ko škodimo naravi, namreč v resnici škodimo tudi sebi, saj se narava zaradi prekomerne škode ne uspe obnavljati dovolj hitro. Po mojem mnenju sta glavni točki, ki bosta ključnega pomena za našo prihodnost, tehnološki razvoj ter prilagodljivost človeštva novi realnosti in razpoložljivosti dobrin. Navsezadnje je že Charles Darwin ugotovil, da preživijo tisti, ki se znajo prilagoditi.

 ISABELLE, 3. b EG

NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?

 Ekonomski problem je v relativni redkosti dobrin, ki je posledica omejenosti z inputi, s pomočjo katerih lahko proizvedemo omejeno količino outputov(proizvodov in storitev). Absolutno je dobrin lahko veliko, a vseeno ne dovolj, da bi zadovoljili vse potrebe po njih. Dobrinam, ki ne zadovoljijo vsega povpraševanja,pravimorelativno redke dobrine.Bolj ko je neka surovina redka, dražja je in relativno cenejše postajajo alternative. In obratno, če se pojavijo alternative, ki jih je mogoče zagotoviti dovolj za zadovoljitev visokega deleža potreb, se cena take surovine zniža. Če alternativ ni, ostaja cena take dobrine visoka.

Poseben primer take dobrine je kovina kobalt,ki se predvsem uporablja za proizvodnjo različnih baterij. Njegova cena na borzah je zrasla zelo hitro zaradi nenadnega povečanja povpraševanja.Zaradi visoke tekoče potrošnje in pričakovanj o bodoči rasti prodaje električnih vozil, se je cena povišala za kar štirikrat v manj kot treh letih.Šok na trgu kobaltaje povzročila ideja o močnih litijevih polnilnih baterijah za električne avtomobile, ki naj bi povzročile revolucijo v cestnem prometu, saj naj bi z njimi dosegali večjo razdaljo in višje hitrosti.Cena kobalta se je v zadnjih letih sicer ponovno spustila, vendar ne zaradi tega, ker bi že našli alternativne rešitve ali bi se našle nove zaloge surovine, temveč zato, ker so bila pričakovanja glede rasti prodaje električnih vozil previsoka. Kot kaže, elektrika še ni ustrezna alternativa nafti, tudi če ostaja cena nafte na nizkem nivoju.

Poleg tega, da se še vedno pričakuje ekstremno povečanje porabe kobalta, in dejstva, da obstajajo redke zaloge kobaltove surovine, moramo pri razumevanju bodočega razvoja trga upoštevati tudi razmere, v katerih se proizvaja. Te razmere pa so značilne za večino manj razvitih držav, zlasti za tiste, ki so bogate z naravnimi viri, kot so nafta, zemeljski plin in rudnine.V razvitem svetu se podjetja in njihovi vodilni borijo le za dobiček, manj pa jim je mar za ljudi, ki dobiček ustvarjajo. Še posebej jim ni mar za delavce v tretjih državah, daleč od okolja, v katerem živijo s svojimi družinami v izobilju.

Kobalta se največ pridobiva v Afriki, navadno v zelo težkih delovnih razmerah, žal pogosto z izkoriščanjem delovne sile. Še huje pa je to, da so med delavci tudi otroci, ki so jim pogosto kršene osnovne pravice. Po mojem mnenju bi morale razvitejše države pomagati manj razvitim državam, da bi zagotovile temeljne svoboščine,zmanjšanje revščine ter preprečile izkoriščanje delovne sile in predvsem kršenje otrokovih pravic. Mnogi od njihživijo globoko pod pragom revščine in so večinomacelo podhranjeni.To seveda ni dobro niti za njihovo kvaliteto življenja, prav tako pa lačen delavec ne more kvalitetno delati.

Kaj moramo narediti? Da bi zmanjšali odvisnost od surovin in izkoriščanje prebivalstva v revnih državah, bi po mojem morali iskati čim več alternativnih rešitev, da ne bomo odvisni samo od ene surovine, kot sta nafta ali kobalt. Zame bi bilo najpomembneje, da bi ljudje pričeli uporabljati obnovljive vire energije, kot so sonce, voda ali pa veter. Sama bi v ospredje postavila električno energijo, pridobljeno iz valovanja oceanov. Taka energija je tudi najčistejša in bi bila dostopna po vseh celinah, če bi državam bili na voljo ustrezno znanje in tehnologija. Poleg tega je po mojem potrebno tudi zmanjšati porabo surovin oziroma zmanjšati njihovo proizvodnjo, kar lahko dosežemo tako, da redke surovinepridobivamoiz odrabljenih predmetov. Na tak način bi stopilo v veljavo krožno gospodarstvo.

Krožno gospodarstvo se začne s fazo recikliranja odpadkov, zbranih v temu namenjenih zabojnikih. Nato v igro stopi faza načrtovanja in oblikovanje izdelkov, kasneje pa tudi faza proizvodnje in predelave v industrijskih obratih in distribucije ter faza porabe, ponovne uporabe in popravila. Krog sklene faza zbiranja. Jasno je, da na tak način postanemo manj odvisni od izkoriščanja naravnih nahajališč posameznih surovin, s tem pa se zmanjša tudi izkoriščevanje prebivalstva.

Postavlja pa se mi še eno vprašanje. Če bomo uspeli najti rešitve, s katerimi ne bomo potrebovali več surovin, ki jih lahko prodajajo revne države, kaj se bo zgodilo s tamkajšnjim prebivalstvom? Kje bodo dobili denar in sredstva za preživetje? Verjetno bomo vse te surovine še vedno potrebovali, ker se njihova potrošnja še vedno povečuje, zato se verjetno ni treba bati, da ne bi imeli trga zanje, kar je dobro za lokalno prebivalstvo. Pomembneje je, da se zagotovi pravično razdelitev prihodkov oziroma dobičkov in ustrezne delovne razmere.

Bogate države in podjetja bodo morali narediti več, da se bogastvo in znanje enakomerneje porazdeli po vseh celinah. Prav znanje je namenjeno otrokom in z njim si bodo lahko bolje uredili svoj bodoči dom in okolje.Vsi si želimo, da bi ljudje živeli tam, kjer so se rodili in ne da so se prisiljeni seliti v kraje z boljšim življenjskim standardom. Po mojem je planet Zemlja še vedno dovolj velik za vse, če bomo z njim pametno ravnali. Zato je prav izobraževanje in z njim znanje ena najpomembnejših dobrin, ki ne bi smela biti redka in bi jo morale razvite države zagotoviti vsem ljudem. Porabo surovin lahko zmanjšamo z naslednjimi rešitvami:

  1. Ena izmed rešitev lahko postane tako imenovana »zero waste« družba, člani katere bi vso embalažo večkrat uporabili, seveda, če je to realno možno zaradi zdravstvene varnosti.
  2. V prometu bi porabo nafte zmanjšali s souporabo avtomobilov ali z uporabo javnih transportnih sredstev.V primeru krajših poti pa bi se do cilja odpravili kar peš ali pa s kolesom. Torej bi morali uvesti trajnostni promet.
  3. Oblačila bi lahko kupovali v tako imenovanih trgovinah iz druge roke ali pa bi starejši člani družine oblačila, ki jih ne potrebujejo več predali mlajšim članom.
  4. Odrabljene gospodinjske aparate bi morali nemudoma odnesti v centre za predelavo odpadkov, kjer bi lahko redke surovine pridobili za ponovno uporabo.
  5. V energetiki bi lahko več uporabljali obnovljive vire energije.

TAJDA, 3. b EG

 NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?

 Razmišljala bom o redkosti kot ekonomskem problemu, pri kateri nikakor ne gre za absolutno redkost. Bistveno je razmerje med razpoložljivo količino neke dobrine in med potrebami po njej. Če je neke dobrine manj, kot znašajo potrebe ljudi po njej, gre za relativno redko ali ekonomsko dobrino. S takšnimi dobrinami se ukvarja ekonomska veda. V kolikšni meri lahko v neki deželi prebivalci zadovoljijo svoje želje, je odvisno od tega, koliko so ustvarili, koliko je v družbi ljudi, ki bodo porabljali proizvedene dobrine, in kako se proizvedene dobrine razdelijo med tiste, ki jih želijo uporabljati. Razdelitev relativno redkih dobrin ni enakomerna (eni jih pridobijo več, drugi manj). Ekonomisti še niso razvili ekonomskega mehanizma, ki bi zagotavljal pravičnejšo razdelitev. Vse dobrine niso relativno redke (npr. zrak, sonce, svetloba …). Nebistveno bi bilo, kako jih delimo med ljudi, saj bi jih bilo za vse vselej zadosti, ker bi vsak prosto in neomejeno uporabljal te dobrine. Te dobrine imenujemo proste ali neekonomske dobrine. Toda v naravi ni več pravih prostih dobrin (onesnaženost). Redkost dobrin se v tržnem gospodarstvu preprosto pokaže s tem, da moramo za dobrino plačati določeno ceno (npr. voda ni več prosta dobrina). Redkejša kot je neka dobrina, dražja je. Redkost je temeljna značilnost sodobnega sveta, ki narekuje vsaki družbi, da mora s temi sredstvi ravnati premišljeno, da bi dosegla kar največjo možno zadovoljitev potreb. Najprej moramo začeti pri surovinah.

ŠEJLA, 3. b EG

NAM BO ZMANJKALO SUROVIN?

Ekonomija je kot veda nastala z namenom, da bi našli rešitve za temeljni ekonomski problem ‒ problem relativne redkosti dobrin. Dobrine so namreč sredstva, ki človeku omogočajo zadovoljiti določeno potrebo. Težava pa se pojavi, ker so potrebe človeka neomejene, dobrin pa je le toliko, kolikor je surovin, ki so potrebne zanje. Z drugimi besedami, čeprav je samih surovin in dobrin absolutno gledano veliko, jih relativno gledano nikoli ne bo dovolj, saj so v neki meri omejene. Kje natančno pa je ta meja in kaj se zgodi, ko jo dosežemo?

Najprej je potrebno razumeti razliko med naravnimi oz. prostimi in ekonomskimi dobrinami. Naravne dobrine so tiste, ki jih oz. naj bi jih dobili v zadostnih količinah v naravi. Take dobrine so npr. nafta, pitna voda, zrak, svetloba, les … Medtem ko pa so ekonomske dobrine to, kar je ustvaril človek s svojim delom, saj jih v naravi ni. Imenujemo jih tudi proizvodi. Vendar pa so tudi proizvodi na tak ali drugačen način odvisni od surovin, ki jih najdemo v naravi in ki naj bi bile neomejene, a se to v moderni družbi pospešeno spreminja. Naravne dobrine, ki so nujne za naše vsakdanje življenje, postajajo vedno bolj omejene, težko dostopne ter neenakomerno razdeljene. Nekaj tako samoumevnega, kot je čista pitna voda, je za mnoge na tem planetu že luksuz. Primer je tudi nafta ‒ surovina, brez katere življenje v sodobnem svetu praktično ni več mogoče. Nafta v kratkem času na novo ne nastaja, zato moramo računati na nova najdišča, saj so trenutna v veliki meri že izpraznjena. Tehnološki napredek dandanes sicer omogoča črpanje nafte in pridobivanje drugih surovin tudi na najbolj nedostopnih točkah, a je le vprašanje časa, kdaj bo naravnih dobrin zmanjkalo tudi tam. Ko se bo to zgodilo, se bo svet soočil s pravim pomanjkanjem, s pomanjkanjem, kakršnega človeštvo še ni spoznalo. To je tiste vrste pomanjkanje, ko ne bo zadoščala nobena še tako velika vsota denarja ali še tako napredna tehnologija ‒ ko neke surovine enostavno ne bo več v naravi. Taka situacija se nam mogoče zdi trenutno popolnoma nadrealistična, a v resnici nismo od nje oddaljeni toliko, kot si mislimo. V mnogih manj razvitih delih sveta se namreč s takim pomanjkanjem soočajo že leta ali celo desetletja.

Če si torej želimo premakniti to točko čim dlje v prihodnost, je ključnega pomena, da postane družbena prioriteta racionalno gospodarjenje oz. ravnanje s surovinami ter pravična razdelitev le-teh. Res je, da nam surovin nikoli ne bo zares zmanjkalo, saj za vsako še tako edinstveno surovino obstaja neka vrsta alternative. A prehajanje na te alternative in prerazporejanje nabora surovin je lahko izjemno težaven in drag proces, zato ni v nikogaršnjem interesu, da bi se nanj zanašali. Edina prava in poglavitna rešitev za nas kot družbo je stalno prizadevanje za ohranjanje čim bolj čistega in zdravega okolja, gospodarno ravnanje z energijo, s surovinami in z odpadki ter racionalno rabo vseh ostalih naravnih virov, ki so potrebni za delovanje družbe. Le tako si bo družba zagotovila dolgoročni obstoj in možnost za nadaljnje reševanje ekonomskega problema.

 KATARINA, 4. a EG